Moja obsedenost s sivko je dosegla popolnost v nedeljo, 29. junija z obiskom Festivala sivke na Krasu v Ivanjem Gradu. Izlet na Kras naj bi bil nadomestek potovanja v Provanso, ki si ga kljub velikim skominom, nisem mogla privoščiti. In moram kar na začetku priznati, da so me sprehod po poljih sivke, njena žetev in ostale dejavnosti zadovoljile do popolnosti in da je sivko mogoče ljubiti in spoštovati pod njenim slovenskim imenom, vzgojeno na slovenskih tleh. Vabilo organizatorja https://sl-si.facebook.com/FestivalSivke je zelo estetsko izdelano in res vabljivo. Mene pa je udeležba na kraju samem navdušila še bolj. Vse tako domače, nevsiljivo, lepo razporejeno da kljub velikemu obisku ni čutiti prave gneče. Lepo oblikovane smerne table, dobra ponudba raznih eko proizvodov na nežnih rahlo vijolično obarvanih stojnicah. Da o sivkinem sladoledu in okusnih kalamarih ne govorim.
Mimo njiv temno vijolične Lavandule angustifolie in v preteklih letih zasajene x intermedie Budrovke sva se z možem zagnala v njivo Budrovke, namenjene obiskovalcem festivala, kjer sva si za simbolično ceno nažela dva zajetna šopka cvetoče sivke, ki ti jo v šopek povežejo lastniki oz. organizatorji.
Sledil je ogled strojne žetve s pomočjo prirejenega stroja za žetev čajev in seveda fotografiranje na mehkih rahlo valovitih gredicah sivke. Pisana paleta metuljev, čebelic, ob poteh pa umetelno izdelan objekt v stilu suho zida.
Malo sem cincala ali bi se udeležila prikaza izdelave mila. A sem se odločila prav in na dobro uro trajajoči prezentaciji g. Korošca kar požirala koristne informacije, dobila kar velik kos eko mila in na reklamnih listkih napisan recept, ki me že vse dni grize, da bi ga preizkusila. In ga tudi bom čim prej, čeprav imam trenutno v teku veliko drugih projektov.
V obnavljajočih objektih je moč videti še vse ostale faze postopkov predelave sivke, in njenega sušenja. Tukaj spoznaš, zakaj imajo eterično olje in drugi izdelki iz sivke takšno ceno.
Pri ogledu izdelave steklenih izdelkov se nama je za pult pririnila tudi premjejka Bratušekova, ki sva jo ta dan srečala še na Štanjelu. Prijetno se je bilo sprehoditi po samem kraju, ki vidno pridobiva prenovljeno obleko, do tržnice kmečkih pridelkov, kjer je bilo mogoče poskusiti tudi sivkin namaz in sir.
Čas moje udeležbe na prezentaciji izdelave mila je mož izkoristil za obisk bližnjih krajev s kolesom. Vrnil se je ravno v trenutku, ko sem jaz po dobri uri izdelovanja venčka iz sivke, lizala že tretjo rundo sivkinega sladoleda.
Izdelava venčka je bil tudi poseben užitek. Jaz sem izdelala prav posebnega, zanj sem porabila precej večjo količino drobnih šopkov od predvidene. Ga. Alma, ena izmed izdelovalk venčkov in šopkov, je bila kar malo skeptična, če ga bom skup spravila. A meni je bil všeč, sem ga pa še dodatno popestrila.
Butarice , baklice in ostale šopke se bom naučila drugič, tokrat je zmanjkalo časa, saj sem si morala ogledati še štante in nakupiti nekaj eko izdelkov.
Festival sva zaključila na zelo zanimivem predavanju o pridelavi sivke s strani ge. Tanje. Med drugim sem prvič slišala, da obstaja tudi bela sivka, ki jo je bilo moč videti tudi na gredici ob štantih.
Zadovoljna, polnega naročja sivke in obogatena z znanjem o moji predragi rožici sva se kljub pozni uri odpravila še na glasbeni koncert v poznano primorsko mestece na griču Štanjel. Ob zvokih ansambla Kalamari, odličnem petju Tinkare Kovač in še nekaterih poznanih glasbenih izvajalcev smo ob pivu deloma pod dežniki in z Alenčico v prvi vrsti ter pod budnim očesom kamer RTV na grajskem dvorišču skoraj dočakali polnoč. Dve uri trajajočo pot v dišečem avtu sem skoraj celo prespala, a kljub temu je bila noč prekratka. Še dva popoldneva sem si dala delo z zlaganjem sivke v šopke in nisem se mogla upreti skušnjavi, da naredim še en venček. Tokrat čisto po pravilih. Tokrat mi ni pod prste gledal mojstrica, ampak sosed, ki ravno tako obožuje to sivo vijolično socvetje.
Organizatorjem - ljubiteljem naravne pridelave in predelave sivke pa iskrene čestitke. Vredno ponovnega obiska.